Lepa presenečenja

Napaka. Itak da me je najprej popadla želja, da bi vse napisala drugače, ker pač taka sem, lahko bi do onemoglosti obračala stavke, pa mi še kar ne bi bili všeč, no, potem pa me je prešinilo še, da precej veliko jamram in da sem blazno črnogleda. 

To me je presenetilo, ker ko zdaj gledam nazaj, vidim stvari bistveno manj dramatično, kot sem jih takrat, ko so se dogajale. In tudi za precej večjo pozitivko sem se imela, kot sem očitno v resnici. Dobro, saj mi je bilo jasno, da nisem ravno sonček leta, a sem upala, da sem vsaj žarek ali kresnička ali odblesk ulične svetilke v obcestni luži. Zdaj pa vidim, da je življenje zame večkrat luža kot karkoli svetlega v njej (glista ne šteje). In ker se mi to ne zdi niti koristno ne v trendu, imam zadnji mesec v letu zelo pomemben sklep: tokrat bom pisala samo o prijetnih rečeh. Ne nazadnje so zunaj prazniki, lučke, pesmi, sladkarije in lepe želje in se vsemu, kar je zagrenjeno, reče grinč, kar, kot vemo iz filma, za božič nima šans – po drugi strani pa moje življenje trenutno res ni slabo. Hočem reči, še vedno je življenje, kar pomeni, da se v njem dogajajo obupne in dobre stvari, ampak kolikor vem, se človek zmeraj lahko odloči, ali bo videl kozarec do polovice poln ali prazen. Zato – taratata – bom od zdaj naprej do polovice polna Urška! (Že to je optimizem, da ne rečem laž, ker sem v resnici še vedno čisto polna in bom po praznikih še bolj, toda s pozitivnim pogledom je treba začeti pri sebi.) 

Med branjem starih besedil sem se spomnila tudi, da imam do vas še drobcen dolg, namreč da vam moram povedati, kako krasno se je moja slaba ocena obrnila v priložnost za srečo, in ker me bo danes en sam cuker in pozitiva, je kot nalašč, da lahko začnem kar s tem. Ne bom dosti okolišila, ker sem opravila z zganjanjem drame, zato bom naravnost povedala, da se mi je zaradi trojke pri matematiki na pol uresničila želja (vidite, nisem rekla, da se mi na pol ni!), ker sta se zaradi nje oglasila oba, Tom in Luka. Prvi se je ponudil, da mi pomaga pri učenju (izkazalo se je, da je precej dober matematik, in mislim, da mi je zaradi tega še malce bolj všeč), drugi pa me je tolažil s sporočili v polovični slovenščini (očitno bo polovica beseda dneva), kar se mi je zdelo tako ljubko, da sem se spet na pol zaljubila vanj. Ne eno in ne drugo sicer ni dobesedna izpoved večne ljubezni, po čemer sem hrepenela (ko sem potlačila spoznanje, da bi mi to prineslo le še več težav), a je Klara Jasna rekla, da je v jeziku najstnikov to isto. »Zatreskana sta vate in sta ti to povedala na najbolj očiten način, kar sta ga pri svojih letih sposobna,« je dejala, in ker sem danes odblesk v luži in ne grinčasta glista, sem se odločila, da ji bom verjela. Zato sem strašno dobre volje. (To sem podčrtala, da ne bi kdo spregledal. Plus, menda je nalezljivo. Če torej hočete še vi postati srečni, dajte Pil s tem stavkom navzgor pod blazino in upajte, da se vas čez noč prime.)

Trenutno stanje je skratka tako: pred Tomom fejkam, da še vedno ne razumem matematike, zato trikrat na teden v njegovi sobi stikava glave nad računi, Luki pa pridno odgovarjam na sporočila v polslovenščini in se vse bolj utrjujem v prepričanju, da sem že na pol poti do doktorata iz enozložnic. (Ja, res. On sam tko go. vo. ri.) 

Kakorkoli že, veselim se praznikov! Po YouTubu iščem ideje za voščilnice in babico prosim, naj mi da recept za svoje superslastne božične piškote. Sobo sem okrasila že novembra, ker to res nikomur ne škodi, meni je pa tako všeč, da razmišljam, da bi jo pustila nafrfuljeno vsaj do junija. Neverjetno, kako ti lahko že malo kiča popestri življenje. Božične hite znam na pamet, jasno, saj so vsako leto isti. (Mami pravi, da jih posluša že od leta pred svojim rojstvom in da ji gledajo iz ušes, zato jim lahko pritegnem samo, če nje ni v bližini. Grinč!) Aja, in dobrim možem sem tudi že pisala! Itak da bom spet dobila nogavice in čokolado, ker je tako že od leta pred mojim rojstvom, ampak ker sem po novem optimistka, sem kljub temu zapisala še nekaj drugih želja. V alinejah, brez metaforike, da ne bo izgovorov, da se česa ni dalo razumeti. 

»Od mene boš dobila svečko,« je rekla Klara Jasna, ki se ji je moja prispodoba z na novo najdeno lučjo v življenju zdela rahlo trapasta. Poleg tega je prepričana, da bom razsvetljeno pozitivna zdržala največ kakšen dan, potem pa me bo njeno svetlobno darilo dražilo in zabavalo hkrati (kako je to mogoče, si predstavlja samo ona).

Ampak če sem kaj, sem trmasta, zato sem ji z najbolj svetlim glasom, kar sem jih našla v sebi, obljubila, da bom njej za darilo spekla kolaček s karamelo. Ker življenje ni samo svetlo, temveč tudi sladko. 

Mislim, da je potem rekla, da sem nora. Toda to ni nič posebnega, tako mi reče tudi, ko sem črnogleda.

Nekaj lepega

Tomovo darilo mi je vzelo nekoliko več časa. Hočem reči, da je dolgo trajalo razmišljanje o njem, ker se stvar, ki izraža večno ljubezen, ampak na najstniški način, pač ne najde brez napora. 

Na list papirja sem napisala ključne besede: izvirno, posebno, poceni, ne preveč dekliško, osebno, pozorno, na videz vsakdanje, edinstveno, ne preveliko, ne premajhno in lahko dostopno, in potem dolgo strmela v seznam. Ko so me od napenjanja začele boleti oči, sem se s pogledom sprehodila po sobi, da bi našla kaj, kar bi me navdihnilo.

Nič.

Prisežem, da bi me, če se ne bi odločila za življenjski optimizem, na tej točki popadel totalen obup. Tako pa nisem hotela priznati poraza – ne sebi, še manj pa Klari Jasni, ki bi mi še naslednjih pet življenj metala pod nos, da je imela prav, jaz sem se pa zmotila.

Potem sem se spomnila, da sem nekoč slišala očija reči, da je treba za uspeh v poslovnem svetu, preden se česa lotiš, raziskati tržišče in preveriti konkurenco. Zamisel se mi je zdela dobra, čeprav upam, da mi svojemu ljubezenskemu razmerju nikoli ne bo treba reči služba. Sem pa temeljita in študiozna, če v čem vidim smisel (to sem morala dodati, ker če to bere katera od mojih učiteljic, bi mi gotovo oporekala). Zato sem se spravila raziskovat.

»Kaj boš podarila fantu?« sem vprašala Polono, Niko in Ano, ki so vse imele fante.

Odgovorile so mi »čokolado«, »ene luštne štumfke z dedkom Mrazom« in »nič«, kar sem si skrbno zapisala. A sem še vedno tavala v temi.

Pardon, pardon, pardon! V polsvetlobi.

Ob omembi polsvetlobe sem se spomnila na Klaro Jasno in vprašala še njo, kaj bi podarila fantu, če bi ga imela.

»O tem nočem niti razmišljati!« je vzkipela, češ da ni lepo od mene, da jo opominjam na to nesrečno dejstvo, da je brez fanta, česar prave prijateljice pač ne počnejo. 

Če bi šlo za posel, bi temu rekli recesija.

In ko sem na koncu še pri Tomu preverila, kaj si pravzaprav želi za praznike (dobro, mogoče sem rekla, če je že pisal Božičku), je samo zavil z očmi, češ, »a ti res še verjameš v te reči«, in nadaljeval z neko trapasto enačbo.

Če ne bi trmasto vztrajala pri pozitivi, bi zlahka rekla, da je bil negativni rezultat enačbe strahovito simbolen za celotno situacijo. Da je bila čustveni bankrot, če bi lahko uporabila to besedno zvezo, pa je seveda ne smem, ker po novem zame ne obstajajo problemi, temveč so samo izzivi. (Če obljubite, da boste v hipu pozabili, vam povem, da je tole dotakanje kozarca do polovice bistveno težje, kot sem pričakovala.)

Ampak vztrajnost se splača! Nekaj dni pozneje se mi je med pobiranjem plonkcev, ki so se mi iz torbe raztresli po vsej sobi, vendarle posvetilo, kaj bom podarila Tomu. Vsa merila, ki sem si jih postavila, je izpolnjevalo in bilo povrhu vsega še čisto v duhu lepega in dobrega. Toda ker sem hotela, da ostane presenečenje, sem si na tej točki za zamisel lahko čestitala le sama. Tudi s ponosom je treba začeti pri sebi.

Res veliko presenečenje

Naslednji dan sem Tomu odnesla svoje darilo. 

»Vesel božič,« sem zažgolela (upala sem, da je slišati zapeljivo, ampak je mogoče zvenelo, kot da me zvija v trebuhu), »tole imam pa jaz zate!«

Pod nos sem mu pomolila drobno škatlico, iz katere je, ko jo je odprl, popadalo nešteto listkov, zmečkanih v kroglice. 

»Kaj je to?« me je pogledal, kot da prvič vidi papir.

»No, to je škatlica lepih presenečenj,« sem mu razložila. »V vsaki kroglici je lepa misel ali želja. Ko boš slabe volje, odpri škatlico in stresi iz nje listek. Vanjo sem zapisala vse, kar ti želim za praznike in v naslednjem letu!«

Zardel je. »O, to je pa lepo.«

Tudi jaz sem kar malo zardela.

»Saj si me tudi ti lepo presenetil,« sem mu rekla. 

Začudeno me je pogledal. »Res? Kako?«

»No, včeraj, z darilom.«

Namrščil se je. »Kakšnim darilom?«

Začelo se mi je svitati, da ne ve, o čem govorim, saj se je zdel vsaj tako presenečen, kot sem bila sinoči jaz. 

»Ha, ha, potem pa nisi bil ti, ampak Božiček!« sem upala, da mi bo uspelo zadevo obrniti na šalo. »Božiček mi je nekaj prinesel.«

Obraz se mu je odmrščil in zavil je z očmi. »Jao, pa res verjameš v te bedarije.«

Objela sem ga, da bi prikrila, kako mi je nerodno, misli pa so mi skoraj pregorele. Kdo mi je pred vrati pustil paket, če ni bil Tom?! Moj božični čudež je nenadoma postal praznična skrivnost. 

Kozarci in polovice gor ali dol, mislim, da je pred mano zanimivo leto. 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >